O Podlipoglavu

Zgodovinski oris

Točnih podatkov o nastanku vasi Podlipoglav ni. Najverjetneje jo lahko datiramo v čas nastanka okoliških vasi, torej v 12-13. stoletje. Ime je Podlipoglav dobil po više ležečem Lipoglavu, iz česar se da sklepati, da je Lipoglav starejšega izvora.

V preteklosti je vas spadala pod župnijo Šmarje Sap, zato je bila v zgodnejši dobi zemlja v lasti stiškega samostana in župnije Šmarje.

Sprememba lastniške posesti se pokaže v Urbarju iz leta 1550, ko je posest v lasti Turjaških grofov, kar je trajalo vse do zemljiške odveze, ko se začne parcelizacija in prehajanje posesti v last obstoječih kmetij. Ustni viri govorijo tudi o lastništvu rodbine Ostrovrharjev, ki so imeli v lasti tudi posestvo Razori.

Geografski oris

V vzhodnem delu območja je svet hribovit in se spušča proti zahodu v nižinski rodovitni svet ob potoku Reka. V dolino se stekajo številni hudourniški potoki iz okoliškega hribovitega sveta okoli Panc, Javorja in Lipoglava. Razvejana vodna mreža, poraslost z gozdom ter rodovitna zemlja, ki je omogočila pridelavo več vrst žit in koruze so v preteklosti nudili temelje za razvoj mlinarstva in žagarstva na tem območju. Na južni strani se nad dolino Podlipoglava dvigujeta Pugled in Šentpavelsko hribovje, na severu pa hribovit svet posestva Razori. Vzhodno od strnjenega jedra vasi se dolina oži, kar se odraža tudi v načinu poselitve, saj so tod le še posamezne »samotne« domačije, ki so poznejšega izvora kot vas. Ustni viri posest v dolini povezujejo tudi z rodbino Ostrovrharjev, ki naj bi imeli v posesti pristavo Razori, kamor je spadala tudi kovačija in dva mlina ob potoku, en od teh naj bi bil Dolenčev mlin.

Etnološka raziskava, ki je bila izvedena za vzhodno območje Mestne občine Ljubljana med leti 2001 – 2005 je pokazala, da je v preteklosti v dolini od Panc do Zavogelj delovalo 14 mlinov in tri žage. Mlinarstvo in žagarstvo se je razvijalo kot dodatna storitvena dejavnost, saj so na kmetijah sejali veliko pšenice, koruze, ovsa, ječmena in ajde. Po večini so bili to hišni mlini, kar pomeni, da je bil mlin v delu stanovanjske hiše. Za lastnike mlina je bilo mlinarstvo dopolnilna dejavnost, saj so ob tem imeli tudi kmetijo. Vsi mlini so bili na vodni pogon. Mleli so za okoliške kmete in včasih tudi ljubljanske trgovce. Nekateri od mlinov so, tudi tu – kot v dolini Besnice, dosegli razcvet v 19. stoletju, ko so v času skupne države Avstro-Ogrske mleli pšenico iz Ogrske za razvijajočo se prehrambeno industrijo v Ljubljani. Po 2. svetovni vojni je mlinarska obrt začela hitro propadati, že med vojno so nekaj mlinov požgali Italijani po bitki na Pugledu 1942, ostali vodni mlini so pozneje, z opuščanjem kmetovanja in prihodom električnih mlinov propadli. Zadnji je prenehal z delovanjem v 70 letih Dolenčev mlin. V zadnjih desetletjih delovanja so mleli predvsem dišave in začimbe, kot so poper, cimet, rožiče in naglove žbice… Dolenčev mlin – je še edini mlin v dolini, ki se je ohranil do današnjih dni. Danes predstavlja prežitek iz preteklosti ter edini pomnik na nekdaj bogato mlinarsko tradicijo teh krajev, zato je njegov pomen dandanes še toliko večji.

Lokacija Dolenčeve domačije je zanimiva tudi zaradi potencialnih najdišč rude saj so leta 1937 tod iskali svinčeno rudo in bari. Z raziskavami so po nekaj letih prenehali in jih obudili po drugi svetovni vojni, vendar do izrabe rude, zaradi izredno nizkih emisij tudi pozneje ni prišlo.

Lega v prostoru

Dolenčeva domačija se nahaja vzhodno od vasi Podlipoglav v delu, ko se dolina zoži.

Gre za samotno domačijo z zemljiško razdelitvijo v celku, kjer je posest združena v enem kosu. Posest sestavljajo: domačijski kompleks – hiša z mlinom, sestavljeno gospodarsko poslopje s hlevom ter toplar, nižinski rodovitni in travniški svet ter gozdni svet na pobočjih. Zaradi izjemne lokacije ima domačija tudi ambientalne kvalitete.

Lokacija v dolini ob potoku Reka, kamor se stekajo izviri in hudourniški potoki iz hribovitega območja pod vasmi Javor, Pance ter Lipoglava je v preteklosti nudila izjemne pogoje za postavitev mlina na tem mestu. Najverjetneje je bil tu mlin primarnega pomena in se je šele pozneje razvila tudi domačija. Če bi skušali poiskati analogijo od drugod, bi lahko celo sklepali, da je bil prvotno le mlin, ki je bil povod za nastanek domačije na tem mestu.

Stavbno-zgodovinski podatki

O natančnem izvoru domačije ni podatkov. Iz Franciscejskega katastra je razvidno, da je objekt stal na tem mestu že v začetku 19. stoletja. Podatki katastra nas pripeljejo na misel, da je bil na tem mestu prav mlin primarnega izvora – vzrok za nastanek kmetije. Namreč na stari parceli številka 961 k.o. Sostro je po podatkih delovodnika k Franciscejskem katastru stal objekt v lasti Škerjanc Jurija iz Zagrada. V njegovi lasti je bila tudi sosednje parcele številka 962 k.o. Sostro z njivo in pašnikom. V katastru je pozneje tudi nekaj nejasnosti, kajti v reambulanci je na mestu stare parc. št. 961 k.o. Sostro, parcela 962/ 1 in stara parc. št. 962 je dobila številko 962/2 k.o. Sostro.

Ohranjenih objektov iz starejših obdobij ni več. Zato imajo domačijski objekti v smislu ohranjene kulturne dediščine manjši pomen. Najstarejši ohranjen objekt je kozolec – toplar, ki na zatrepu nosi letnico 1912, izjemnega pomena je še mlin, ki danes predstavlja le del večje stavbe.

S prenovami je domačija žal izgubila del historične pričevalnosti. Vendar bi, glede na izkušnje iz terena, le težko pričakovali avtentično ohranjenost objektov na domačij katerih lastniki so bili dovzetni za novosti in jim je materialni položaj to dopuščal renovacije.

Socialna opredelitev

Dolenčeva domačija je v zgodovini sodila med večje domačije v okolici. Ljudsko izročilo pravi, da je bil mlin, kot zametek domačije, prvotno v lasti Ostrovrharjev, ki naj bi imeli v posesti tudi pristavo Razori.

Mlin je bil štiri rodove nazaj v posesti družine Planinšek.

Družine mlinarjev so nekoč sodile med imovitejši sloj kmečkega prebivalstva. Čeprav se za mletje praviloma ni plačevalo v denarju (kot npr. za žaganje lesa), ampak je mlinar dobil del moke, so bile družine mlinarjev preskrbljene in nikoli lačne. Tako je veljalo tudi za Dolenčevo domačijo, kjer je bila mlinarska obrt primarnega pomena, čeprav so imeli v lasti tudi velik kos rodovitne posesti, ki so jo še dokupovali. V skladu s tamkajšnjo poljsko delitvijo in morfologijo prostora je bil velik del posesti kmetije v enem kosu – celku.

Dolenčev mlin je bil med večjimi na tem območju. Imel je dva para »belih mlinskih kamnov« za moko in »črni mlinski kamen« na katerem so mleli hrano za prašiče. Vanj so nosili mlet predvsem kmetje iz okoliških hribovskih vasi, vozili so pa tudi iz Štepanje vasi, Bizovika, Hrušice, Dobrunj, Sadinje vasi, Podlipoglava. Že v letih pred drugo svetovni vojni in po njej so tod mleli žito za večje trgovce Šarabona in Jelačina (Merkator), diskont »Šmartinka« ter peka Piskarja in Dolinarja – pozneje pekarna Center. Lastnica se spominja kako so prav na Dolenčevem mlinu v šestdesetih letih mleli posebno moko za graham kruh – danes polnozrnati.

Z množično industrializacijo, ki je kmete od tod vodila predvsem na delo v Papirnico Vevče, razvojem industrijskih mlinov ter nizko vrednostjo poljskih pridelkov je mlinarstvo začelo upadati, zato so v Dolenčevem mlinu v zadnjih desetletjih delovanja (po letu 60) mleli predvsem začimbe in dišave (rožiče, poper, cimet, muškatni orešček, naglove žbice). Gospodar Franc Planinšek je bil zelo »podjeten«, v šestdesetih letih preteklega stoletja je mlel začimbe za Mesno industrijo Zalog pozneje Emono (danes mesna ind. Kras). Od večjih naročil je mlel tudi kakav, predvsem za slaščičarja na Wolfovi cesti (danes slaščičarna Zvezda). V 70. letih 20. stoletja sta lastnika Marija in Franc Planinšek mlinarsko obrt opustila, od tedaj se je Dolenčeva kmetija preusmerila v kmetijstvo.

Okoli leta 1980 se na domačiji ob mlinu naredili tudi malo hidrocentralo.

Za vrnitev v čas, ko je mlinarska obrt na domačiji cvetela so povedni tudi spomini Marije Slabič roj. Planinšek, leta 1921 in sedanje lastnice Olge Avsec, ki vsaka na svoj način opišeta življenje na Dolenčevem mlinu.

Marija Slabič (roj. 1921), po domače Dolenčeva Mici – hčerke Franca in Cecilije Planinšek. V svojih spominih pravi: »Edini brat Francelj je bil naslednik domačije. Čeravno je bil dom na samoti, imam nanj zelo lepe spomine iz otroških let, vse do druge svetovne vojne. Brat je bil mlinar, jaz sem pa s starši po vseh svojih močeh pomagala pri vzdrževanju doma. Spominjam se kako smo še staro hišo obnavljali, dvignili ostrešje, dograjevali vodna kolesa, urezali dodatno strugo, katera je razbremenila gornji jez, kar je bilo bistvenega pomena v primeru poplav. Delo v mlinu ni nikoli prenehalo. Poleg okoliških kmetov, smo mleli za veletrgovce /Šarabon, Jelačin, Krisper, Piskar v Ljubljani, Ravnikar v Celju in drugi/. Brat Francelj je v njihovem imenu odkupoval žita ter smo jih mleli.. Poleg žit smo izdelovali rožičevo moko, cimet, poper, nageljnove žbice, muškatni orešček, koriander, kakav ipd. To so bila najbolj plodna leta pri hiši. Dokupili smo zemljo! Vsi ti načrti pa so prenehali s pričetkom druge svetovne vojne. Bili smo okupirani, na jugu z Nemci, kjer je potekala meja.

Mlin je bil pomembna točka za partizane. Borbe pod Pugledom so bile pogoste. Iz strani partizanov, pogoste blokade Italijanov in Nemcev,saj je približno 5 km od doma potekala meja. Bili smo izpostavljeni na najbolj kritičnem terenu. Z nastopom vojne je prenehalo delovanje in napredek.

Brat je bil interniran na Rabu, doma pa smo preživljali težke dneve groze in strahu.

Požig Podlipoglava, borbe na Pugledu in Razorih, prevažanje ranjencev med borbo, kuhanje hrane (takih dogodkov bi lahko opisala za celo knjigo).